»vsak je svoje sreče kovač« pravi slovenski pregovor. To pomeni, da si vsak kroji knjigo svojega življenja. Vsi imamo čopič in platno v rokah in rišemo in ustvarjamo življenjsko zgodbo. Vsi začnemo na isti točki, res pa je, da je vsakemu v zibelki postlano drugače. Res je, da so se eni rodili v bogate družine eni pa ne, vendar…ko človek odraste in je polnoleten ima svobodno voljo in se sam odloči ali bo jamral, jokal in se smilil sam sebi celo življenje, ali bo zavihal rokave in dokazal sebi in drugim (žal pač živimo v takem okolju), da se v življenju lahko veliko naredi, če imaš svoj cilj, željo in vztrajnost.
Trpiš v službi – zamenjaj jo; nimaš izobrazbe – naredi šolo nikoli ni prepozno; trpiš v zakonu – naredi korak naprej, pogovori se z zakoncem in najdita rešitev, tudi za uspešen zakon je potrebno garati. Zakonec, ki ga imaš, je ravno to kar potrebuješ za osebno rast – spomni se, da si si ga sama izbrala, torej…potrudi se! So vajini otroci vse nekaj drugega kot si si želela – pogovori se z njimi, to so tvoji – vajini otroci, vajina vzgoja…a veš, da je treba tudi tukaj zelo garati, da otroke vzgojiš v odrasle, samostojne in odgovorne osebe. Torej, pridemo do zaključka, da je »vsak svoje sreče kovač«.
Leta se hitro vrtijo. Življenje je lepo, potrebno se je veseliti in zabavati, da si človek očisti glavo. Vendar, ko bomo prispeli na konec svoje življenjske poti, se ozrli nazaj…kakšno sled bomo pustili? Ozri se danes nazaj, poglej,…. če si ponosna na preteklo življenje – živi tako naprej; če bi kaj spremenila, popravila, izboljšala – naredi to zdaj, še vedno je čas, naredi vse tako, da boš ponosna nase! Ne oziraj se na okolico, saj veš, da je nevoščljivost največja ovira na poti življenja. Živi svoje sanje, svoje življenje, tako kot si si ga predstavljala kot deklica!
Naredi korak naprej!
