Uživanje, možgani na off, lahko branje, posedanje, dolgi klepeti z »morskimi prijatelji«,…jaaa to je zame dopust. Končno po dveh letih. Človek se kar hitro odvadi. Sedaj razumem nekatere, ki nehajo hoditi na dopust. Padejo v cono udobja, kjer jim ni treba nič, ni pakiranja velikih kovčkov in ni večdnevne priprave-norije na dopust. Kako smo ljudje narejeni, vedno uberemo najlažjo pot, čeprav ni dobra.
Danes je že šesti dan dopusta. Človek se kar težko privadi na nov ritem, na odklop. Očitno že spadam v tisto skupino ljudi, ki potrebuje svoj čas, da se klimatizira. Kampiramo že deset let v istem kampu. Domače, veš kaj te čaka, ni presenečenj, pa vendar je vsako leto nekaj novega.
Na družinskem dopustu nas je vsako leto manj. Fanta se že postavljata na svoje noge, dopust uživata s puncami. Pogrešam ju. Ni več enako. Sedaj je z nama samo še hčerka, pa tudi ona se že ozira po svojem življenju. Veliko parov preneha hoditi na morje, saj so otroci že odrasli in ne gredo več zraven. Pa se vprašam: »A greš na dopust zaradi otrok ali zaradi sebe? Kdo potrebuje odklop? Vsi!« Torej ne ustraši se življenja, ki je pred teboj. Že res, da je minilo nekaj let od kar nista več sama z možem, pa vendar, sedaj nastopi drugo obdobje, obdobje uresničevanja svojih sanj, obdobje uživanja v družbi z izbranim življenjskim partnerjem,…vsaj jaz gledam na to tako.
»Kaj pa ti?«
