Življenje je kot razburkano morje, ali kot reka, ki teče včasih mirno, včasih pa pokaže tudi svojo drugo plat,… ko deroča podira vse okoli sebe. Skozi leta, ki so mi bila do sedaj podarjena, sem kot dekle, žena, mati doživela veliko veselja in radosti, včasih pa so dnevi posuti tudi z jezo in žalostjo. Pa saj imamo vsi takšno pot, kajne?….pa razmišljam na glas, “ali se znamo veseliti, ko je čas za veselje, ali znamo sprejeti, ko nas pot življenja pelje po razburkani in včasih zelo težki preizkušnji, ali se znamo pobrati, ko nas vrže med čeri, ali znamo ljubezen deliti med sočloveka, ali pa samo jamramo?”
Moja prijatelja Valerija in Ivo Čarman, sta življenje sprejela z odprtimi rokami. Vzela sta vse kar jima je prišlo na proti. Znala sta vstati tudi takrat, ko je bilo najtežje. Sta moja velika vzornika. Trudim se živeti po njunem stavku: “Naše srce je preveliko, da bi ga imeli samo zase, vedno ga lahko košček poklonimo.” Njuno srce je v množici prepoznal tudi g. predsednik RS Borut Pahor in jima podelil državno odlikovanje za izjemno delo za ranljive in pomoči potrebne ljudi, zlasti otroke. Z veseljem in ponosom sem se odzvala povabilu v predsedniško palačo na podelitev medalje. V manj kot pol leta sem imela čast in priložnost že drugič prisostvovati izjemnim dogodkom kot sta podelitev “zlatega jabolka” otrokom, ki ozaveščajo javnost o otroškem raku in podelitev državnega odlikovanja Valeriji in Ivu, ki jim na tej poti pomagata tako, da jih učita spoštovanja in sodelovanja, ki povezujeta človeštvo… ljubezni, skromnosti, vztrajnosti in delavnosti, ki odpirajo vsa vrata. Hvaležna sem, da sem lahko del te zgodbe.
S tabo delim misel Philipa Kapleaua in te spodbujam…”če vse, kar počnemo in delamo s popolno predanostjo, svoje življenje osmislimo.”💖
