15. februar je dan posvečen otroškemu raku. Njihov simbol je zlata pentlja. Ja, tudi otroci žal zbolijo in se pogumno borijo. Rak…vsak pozna nekoga, ki je ali ki bije boj s to zahrbtno boleznijo. Dokler se te osebno ne dotakne, ne daš temu velikega pomena.
V preteklem letu, v koroninem letu, kot se ga bomo spominjali skozi zgodovino, smo se v naši družini soočili iz oči v oči z boleznijo rak – diagnoza Hodgkinov Limfom. Za našo izkušnjo lahko rečem, da je bila zahrbtna. Naša Maja, veselo, razigrano 17 letno dekle, uspešna košarkarica, odlična dijakinja, ki si je dneve rada krajšala tudi z igranjem klavirja in kitare, je od septembra 2019 kazala znake utrujenosti, hujšanja, brez volje, vse ji je bilo »kr neki«, brez veze, tudi v šoli je popustila. Opazovali smo jo in njeno obnašanje povezovali s puberteto.
Z možem sva zajtrkovala, ko je Maja prišla do naju z besedami: »zatipala sem si bezgavke na vratu«. Mož je dejal: »pol bo pa angina«. Počakala sem, da je odšla v sobo, ker tega nisem mogla govoriti pred njo. »Tomaž«, sem rekla, »kaj pa če je rak?… bezgavke, to je prvi znak«. »Daj ne govori neumnosti«, so bile njegove besede. Nisem potipala Majinega vratu, saj ni bilo videti ničesar, nisem iskala po spletu (preveč me je bilo strah), odločila sem se, da en teden počakam in potem grem v akcijo. Maja je v tem tednu dobila vročino, vsak drugi dan zvečer 37,5. V četrtek sem klicala v ambulanto, kjer so jo najprej testirali za Covid19 in ji nato vzeli kri. Ob 14h me je poklicala dežurna zdravnica, da ima Maja rdeče grlo in povišane levkocite, da se bo verjetno razvila angina, zato ji predpiše antibiotik. (žal, standardni pregledi krvi te oblike raka ne pokažejo)
Po desetih dneh, 4. maja sva odšli nazaj v ambulanto. Bezgavke na vratu so bile tega jutra ogromne. Zdravnica naju je napotila na Infekcijsko kliniko v Ljubljano, saj je bila krvna slika enaka kot pred antibiotikom. V tišini sva se peljali v Ljubljano. Nekje v globini sem vedela in hkrati si nisem dovolila verjeti. Tega dne ne bom nikoli pozabila. Ne znam opisati občutkov. Po prvih pregledih na Infekcijski kliniki je bil odgovor zdravnice: »Gospa, mi vam žal ne moremo pomagati. Greste naprej na Onkološki.« Ničesar več nisem slišala, čutila sem, kot da me nekdo stiska za grlo in da se bom zadušila; solze so vrele na oči, a sem jih zatirala zaradi Maje, vse se je vrtelo, zdelo se mi je kot da padam v globino,… kaj sedaj…
Skozi zdravljenje sva z Majo srečevali veliko novih ljudi, ki so bili na enaki poti. Stkala so se nova prijateljstva. Opazili sva, da smo mame bolj spremljale hčerke, očetje pa sinove, saj zaradi korone ni bilo dovoljeno spremstvo več kot enemu staršu.
Danes je Maja zdrava. Borila se je dolgih sedem mesecev. Kljub močnim kemoterapijam in obsevanju, je imela vedno zelo dobro krvno sliko, nikoli ni bruhala, nikoli ni dobila transfuzije, saj smo ji ves čas zdravljenja dodajali razne dodatke. O otroškem raku se govori premalo ali nič. Še vedno je to tabu tema. Strah! Vsi, ki smo šli po tej poti želimo o tem govoriti na glas. Mesec september je mesec ozaveščanja ljudi o otroškem raku. Maja se je pridružila mnogim Junakom 3. Nadstropja, ki skupaj na glas govorijo in ozaveščajo javnost. Ali veš, da na leto zboli od 50 do 70 otrok različne starosti?
Blagoslov in objem
