..za prijatelje si je treba čas vzet…
Kako res je to. Poznaš tisto, da je življenje kot vožnja z vlakom, ki se vstavi na postaji; eni ljudje vstopijo na vlak, drugi izstopijo iz vlaka.
Ko sem bila mlajša, nisem temu verjela. Z dvema prijateljicama smo bile neločljive. Skupaj smo hodile v osnovno šolo, nato nadaljevale na isto sredno šolo, kjer smo bile v istem razredu, v internatu smo bile v isti sobi, konec tedna smo šle skupaj na zabavo. Prepričana sem bila, da bo vedno tako. Pa smo končale srednjo šolo in vsaka je šla po svoje. 30 let se nismo nič družile. Za rojstni dan, novo leto smo si voščile preko sms sporočila.
Po enaki poti hodim še vedno. Veliko premišljujem o tem in vem, da z razlogom ljudje prihajajo in odhajajo iz mojega življenja. Blagoslavljam vse, ki so ali ste izstopili na določeni moji življenjski postaji. Hvala vam, zaradi vas sem danes to kar sem. Mogoče boste še kdaj vstopili na moj vlak življenja in z veseljem vas bom objela in sprejela.
Blagoslavljam vse, ki vstopate ali še boste vstopili na moj vlak in ob meni hodili po moji poti.
Z veseljem in objemom do naslednjič.
