te je nagovoril ta stavek? Si se spomnila česa? Kolikokrat si hotela nekaj narediti, pa si si rekla »zakaj vedno jaz«?
Ja, meni se to dogaja. Vedno sem jaz tista, ki organiziram pijačo s prijateljicami, srečanje s sošolci, s sestričnami, izlet z družino, in še lahko naštevam. Že pred leti sem veliko premišljevala o tem. Kaj naj naredim, ostanem pobudnik takšnih srečanj oz. dogodkov ali se umaknem in čakam, da me drugi povabijo in sem samo udeleženec dogodka.
Sem oseba, ki vse stvari poskusi najprej na sebi in šele nato iz izkušenj pripovedujem in razlagam drugim. (zato sem uspešna v prodaji, v vzgoji, v vodenju,…)
Pred leti sem to teorijo preizkusila v prijateljstvu. S prijateljico sva se veliko družili in zaradi najinega prijateljevanja, sta tudi najina soproga in otroci postali prijatelji. Razvilo se je družinsko prijateljstvo. V nekem trenutku sem začutila, da je mogoče to prijateljstvo samo iz moje strani, in da mi »prijateljica« (za katero sem jo jaz imela) iz prijaznosti ne upa tega reči.
Bodi pozorna na dejanja in videla boš, kaj ti srce govori. Tako sem naredila preizkus.
Prijateljico sem povabila na kavo, ona se je odzvala. Potem je namenoma nisem poklicala 14 dni, (prej sva hodili redno vsak teden vsaj 1x na kavo) tudi ona me ni poklicala. Po 14 dneh sva šli zopet na mojo pobudo na kavo, nato sem počakala 1 mesec (izgovorila sem se, da imam veliko dela v službi), pomisli, tudi ona me ni poklicala, niti za klepet po telefonu niti da vidi ali sem dobro,.. sem zdrava. Tako sem se spomnila na Šifrerjeve besede, »za prijatelje si je treba čas vzet«, ja Doris nisi njena prijateljica, saj se nate sploh ne spomni, saj si vzame čas samo, ko jo jaz pokličem, povabila iz njene strani ni nikoli. Najine poti sta se razšli. Sedaj sva znanki, srečava se zelo redko.
Bilo mi je hudo, predvsem zato, ker sem si očitala, da tega nisem že prej opazila. Saj ji je verjetno bilo težko z menoj. Danes, z modrostjo, ki jo imam, gledam na to čisto drugače. Danes razumem besede iz mojega prejšnjega članka, da ljudje v določenem trenutku, ko nimamo več istih poti, misli, dejanj, odidejo iz mojega vlaka življenja. Vsak rastemo na svoji poti in prav je tako.
Kaj pa ti?… Imaš tudi takšne izkušnje?…Se soočaš z izzivi starih in novih prijateljstev, se sprašuješ »naj bom pobudnik srečanj ali naj čakam v ozadju«, piši mi, vesela bom klepetanja s teboj, saj me boš obogatila s svojimi izkušnjami.
Rastimo skupaj!
