Kako čas hitro beži, že smo doma več kot mesec dni. Tale korona – virus, nam jo je kar močno zagodel….po naravi sem optimist in živim v prepričanju, da je vse za nekaj dobro.
Veliko stvari se je v tem mesecu zgodilo, ali pa ne? Npr. moja zabava ob praznovanju Abrahama je odpadla. Seveda mi ni vseeno, pa vendar le sem praznovala zelo lepo v krogu z družino in s prijatelji na daljavo.
Navsezgodaj zjutraj so me moji dragi zbudili s pesmijo in zvoki harmonike, ker so bile cvetličarne zaprte, so mi šopek rož naredili kar sami iz papirja. Oči so se mi za rosile, ko sem videla kako so se trudili, da mi popestrijo in naredijo najlepši dan. Prijatelji so mi ponoči izobesili plakat dobrodošlice Abrahamu. Sodelavci so me presenetili s čudovito video čestitko, nazdravili pa smo preko video konference, čez cel dan sem prejemala telegrame, voščila preko sms in po telefonu. Moji so me ves dan »crkljali«. Po gurmanskem kosilu sem se v obleki in salonarjih usedla pred hišo in čakala kot, da bo kdo prišel. Domači so se mi smejali…in res,…nekateri so se opogumili in mi prišli voščit osebno. Z masko na obrazu na razdalji 2 m zunaj pred hišo smo nazdravili. Ni kaj, takšnega praznovanja Abrahama nima vsak.
Hvala vsem, ki ste se trudili in mi naredili čudovit, nepozaben rojstni dan!
Korona nas bo zaznamovala, vsakega na svoj način. Živeti v družini skupaj 24 ur ali pa biti sam 24 ur, to so velike preizkušnje za vsakega posameznika. Kako uskladiti življenje, kako se organizirati, da življenje teče mirno,… zato je potrebno veliko strpnosti med seboj.
Tako kot povsod, je tudi pri nas na začetku pokalo po šivih. Z možem sva se že navadila, da je hiša čez teden prazna, otroci študirajo vsak na svojem koncu in živijo v internatu. Ob petkih so prišli domov, z veseljem sem jih postregla in pocrkljala, sem pa bila tudi vesela, ko so odšli po svoje. Potem pa kar naenkrat je hiša polna, kuhanje vsak dan za pet odraslih oseb, živ žav, kljub šoli. Ja prvi teden je bilo neznosno, predvsem so to očitali meni, saj sem bila živčna ves dan. Vsi smo imeli delo oz. študij od doma, le da so si prosti čas zapolnili vsak po svoje, jaz pa sem morala ob »prostem času« kuhati, prati, likati,…saj veš,…mama. Nato mi je počil film (kot verjetno tudi tebi), v petek po kosilu sem načela to debato in povedala svoje občutke. Presenečeni so bili, vendar so se strinjali, ko sem predlagala, da si delo razdelimo. Vsak dan je eden zadolžen za kuhanje, ostala dela pa si pri kosilu vsak dan sproti razdelimo. Od takrat nam je prav lepo, zberemo se vsi skupaj pri kosilu, poklepetamo o dogodkih tekočega dne, se veliko smejimo, nato pa zopet vsak v svojo sobo nazaj k svojemu delu.
Kako se ti soočaš s korono virusom, z izolacijo »ostani doma«, s časom, ki ti mogoče ostaja ali pa ti ga še bolj primanjkuje kot prej? Si vzameš čas zase, se poglobiš? Ste si delo razdelili, ste naredili urnik…?
Objem in pozdrav do naslednjič
